Vemo, da človek ni le telo, skupek tkiv in organov, temveč je zavestno, čustveno, razmišljajoče, ustvarjalno, učeče se in socialno bitje. Poleg dednosti njegovo izraznost pogojujejo dejavniki okolja in to od najzgodnejšega obdobja – spočetja dalje. Starša ne priskrbita le dedni material, pač pa je znanost pokazala, da se med nosečnostjo in po njej na otroka prenesejo tudi načini obnašanja. Tako je naše odzivanje na dejavnike okolja nezavedno prenešeno – vzorci so nam tako rekoč položeni v zibelko.
Okolje – družina, šola, naravno okolje, kjer smo odraščali, socialni stiki med odraščanjem in kasneje, služba, delo, delovno okolje, materialne dobrine – prehrana, dostopnost le-te, stanovanje, družbeno okolje in razmere v družbi – vse to vpliva na nas. In mi se vse te dejavnike okolja nenehno odzivamo. Delno se tega zavedamo, v veliki meri pa ne.
Naša čustva, misli, akcije ali neakcije, ki jih mnogokrat nezavedno ponavljamo leta, vsakokrat povzročijo v telesu (v možganih, v žlezah, v organih, v žilah) spremembe, ki za telo niso ugodne; z dolgoletnim ponavljanjem teh stanj in neugodnega notranjega okolja, ki se ga sprva ne zavedamo, lahko pripeljejo sčasoma do organskih sprememb, ki jih opredelimo kot bolezen. Pred tem pa nas telo na neugodno notranje stanje lahko opozarja – z bolečino, utrujenostjo, nelagodnim počutjem, nespečnostjo, razdražljivostjo, zmanjšano toleranco, zmanjšano željo po spolnosti, po druženju, z zmanjšano voljo do življenja, z nezmožnostjo sprejemanja odgovornosti, nezmožnostjo narediti korak k željenemu cilju.
V takih stanjih bi bili ljudem radi v pomoč, saj se zavedamo, da z ureditvijo teh neugodnih notranjih razmer v telesu lahko pripomoremo k boljšemu zdravju, hitrejšemu okrevanju, preprečimo ali upočasnimo slabšanje, izboljšamo kvaliteto življenja. Da pa se to lahko zgodi, je potrebno razrešiti, razjasniti, tudi spremeniti naše reakcije do okolja in vplivati, da se morda tudi okolje spremeni, ali da ga s svojimi odločitvami spremenimo mi.
Tako osebo, poleg tega, da jo vodimo, usmerjamo, zdravimo z zdravili in drugimi potrebnimi ukrepi, ko je bolna, želimo hkrati vplivati na izboljšanje razmer, ki so do tega pripeljale, oziroma, želimo pomagati, da si razjasni obnašanja in ravnanja, ki so morda pripeljala do neželenih stanj ali celo bolezni in da se sama odloči za ravnanja in izbire, ki ji bodo pomagale utrditi, izboljšati zdravje, hitreje okrevati – pomagati torej do odločitve za zdravje, kot ene najpomembnejših in osnovnih vrednot, brez katere ostale nekako izgubijo smisel in pomembnost.
Povezava duh – um – telo je neizpodbitno dejstvo in harmoničnost te povezave – osebe kot celote, je bistvena pri ohranjanju zdravja in dobrega počutja. Žal ga medicina pri nas še malo upošteva. Zato so storitve s tega področja samoplačniške, saj jih ne moremo izvajati na napotnico. Upamo, da bo kdaj tudi drugače. Na znani Harvardski univerzi v Bostonu namreč že desetletja deluje Inštitut za medicino um-telo in je tovrstno obravnavanje bolnikov priznano in vključeno v javni zdravstveni sistem.
Z vrhunsko strokovno usposobljenostjo, najsodobnejšo ultrazvočno tehniko in celovitim pristopom v obravnavi bolnikov želimo doseči kar največ – odlično diagnostiko in zdravljenje, upočasnitev slabšanja bolezenskih stanj, izboljšanje ali ozdravitev; utrjevanje zdravja in dobrega počutja.
Z zavestnim in načrtovanim družbeno odgovornim ravnanjem v sodobni družbi želimo prisluhniti času in ljudem ter njihovim potrebam. Hkrati pa kot družbeno odgovorna celica z našim angažiranim in celovitim pristopom prispevati k zmanjšanju obolevnosti, odsotnosti z dela, ter potrebe po dragih hospitalizacijah, dragih oblikah diagnostike, zdravljenja in oskrbe ter tako prihraniti družbi in zdravstvenemu sistemu kot celoti v našo skupno dobrobit.